pod vodo

Naslov še obstaja, le vsebine ni več. Enostavno sem nehala s pisanjem. Sicer pa koga zanima. Važno je, da bo prihodnja vsebina nekaj vsebovala, ne le skupaj nametanih besed in kot je pri meni navada črk v napačnem redu, kar v bistvu ravnokar počnem, blebetam. Razlog za oživitev je ponovni izlet v tujino mogoče bi lahko bile prigode iz ravnine na severu za koga celo zanimive.

ena izmed bolj čudnih stvari na Nizozemskem je njihov zajtrk. Pozor: veliko med njimi namreč zjutraj je kos kruha namazan z margerino (mislim da tudi maslo gre skoz) po njem pa posipljejo čokoladne mrvice. Te iste mrvice smo zadnjič dobili na mizo v pisarno, saj je eden izmed sodelavcev postal stric in navada veleva, da stric ob rojstu prinese prepečenec, margerino in mrvice. Če se je rodil fantek, so te modre, drugače so roza barve. Britancu se je vsa stvar zdela bizarna, italijan in jaz pa sva se le prismuknjeno smejala.

Jah, vsakemu svoje:)

Zakopaš besedo pod grm.

Spomladi pod njim zacvetijo zvončki,

le za tiste, ki dovolj dobro napnejo oči,

le za nekaj dni.

Kako lahko napačno zapolniš praznino?

Obstajajo mašila, ki stvari poslabšajo

Je kriv strah in raje ne ukrepaš, ker se bojiš…

trepetaš da bodo črke odkrile pravi jaz

da se bo duša skozi konice prstov izpisala pred tabo

in tam stala

zrli si bosta iz oči v oči

kod bo koga

katera bo prva slekla plašč in oblekla belo haljo

in greš…

za strešicami, storži in iglicami

in pojejo, tebi v pozdrav?

Čemu bi se ti klanjale drobne ptice,

ko pa si nisi nikoli nisi vzel časa, in jim prisluhnil

Okrog vratu volnen šal,

zašila ga je babica

že dolgo je ni več

in plašč, nosial ga je že mama

retro je ponovno in…

zakaj šele zdaj začenjaš čutiti?

Kdo še bloga oz. kdo še bere bloge? Je vpršanje, ki se mi je porodilo ob odprtju strani svojega, nikoli preveč aktivnega bloga. “Še Jonas je nehal blogat,”si mislim in je bil precej bran in ja ga pogrešam na trenutke. Njegovi domiselni posti so znali popestriti dan. Drugih blogov nisem nikoli redno spremljala.

Se pa ponovno prebuja Blogorola, torej blogerji še živijo, obstajajo. Ravno danes sem poslišala o krizi časopisnega novinarstva, da se vse seli na sple. Vsak posameznik, ki ima ali pa nima kaj pametnega z apovedat, lahko o tem in onem razpreda v svojem blogu in če je dovolj prepričljiv (ni nujno, da je pameten in ima prav) lahko uspešno manipulira z javnostjo. tako kot nekatere naše spletne informativne internetne strani, kjer se ob Pahorju na desni strani dela družbo napol naga  “slavna kmetica,” zraven nje še ena zvezdnica z roza čevlji, ob njima pa še dekle, ki jo je prevaral fant. Rumeno, rumeno in nogavice letijo kot ptice…

Moja prva noč v bolnišnici sploh (ok,če odštejemo tistih par dni ko sem se rodila). Na srečo ni bilo nič resnega, le na opazovanju sem morala ležati zaradi domnevne alergije. Pa smo šli na Golnik. Toliko injekcij v enem dnevu še nisem prejela. Po testih pa je sledila hospitalizacija in tista “zaporniška” pižama. Lahko bi prinesla svoje stvari, vendar nisem bila prepričana, da bom morala tam ostati in sem raje svoje stvari pustila doma. Moška pižama, saj nisem hotela imeti ženske halije, je iz mene visela kot zaporniška obleka iz zapornikov v koncentracijskih taboriščih.

Priznam,ker sem vedela, da grem naslednje jutro zjutraj domov, mi je ena bolnišnična noč predstavljala prej neko novo izkušnjo. Da sem lahko videla potek dela medicinskih sester, dogajanja na oddelku. Ker je bil to alergološki oddelek niti bi bilo veliko zelo bolnih bolnikov, so pa bili skoraj vsi priključeni na kisik in nosili maske.

Potem se je pa postavljalo vprašanje. Kaj naj zdrav človek počne za štirimi stenami. hmm…pa sem malo špegala za sestrami in ob enajstih sem ugotovila, da gledam eno sestro že od osmih zjutraj, kako pridno dela. Uauuu in še dobre volje je. zjutraj nas je vse pikala, pripravljala injekcije, nosila kosilo, ob večernih urah pa je še bila na oddelku. Nato sem izvedela da ima 36urni delavnik. vmes sicer lahko zaspi ampak vseeno je to ob njeni intenziteti dela zelo veliko.

Ker televizije ni v sobi sem odšla v skupni prostor malo sedet pred ekran. Pred sedmo so gospe seveda spremljale mehiške nanizanke, potem smo gledali dnevnik ob njem pa sem nehote na ušesa vlekla pogovor dveh gospa. Malo pred tretjo uro je prišla na oddelek neka starejša gospa, ki je zelo težko dihala in bila videi precej bolna. glede na to, da so jo sestre zmeraj glasno zbujale, domnevam, da je bila v globokem spancu. A njena “cimra” je ob pogovoru s starejšo gospo dejala, da ta pacientka umira. Malo prisluhnem naprej in ker so sestre imele prej kar nekaj problemov, da so omenjeno gospo prebudile, je ta druga hitela razlagat, da so jo že oživljali. ne vem, kaj je bilo res, ni me bilo tam, a vseeno sem domnevala, da je delala iz muhe slona in se ni v sobi dogajalo nobeno oživljanje,ker po mojem če bi bila situacija resna, bi prišel vsaj zdravnik v sobo, pa tega ni bilo. ravno tako je bilo v sobah kar nekaj starejših dementnih ljudi. gospod se je izgubila na hodniku, gledal v teelvizijo in sestro spraševal, katera soba je njegova, saj se je spet izgubil.

Kljub bolniški postelji sem spala kot “hrček,” dokler me zjutraj niso prišle zbudit sestre in mi premetat posteljo (te fore še zdaj ne razumem, da se moraš vstat, da ti one popravijo vzglavnik in rjuho).

Za en dan sem videla malo drugačen način življenja, počuno vsekakor, ko ne veš kaj lahko stisneš in kaj ne tako sem npr. na wcju pomotoma misleč da je vrvica za luč, poklicala na pomoč sestro:) Sestre pa so bile nenormalno prijazne in dobre volje:)

Ponovno pojavljanje novic o Fritzlu, točneje o njegovi hčerki Elizabeth in včerajšnjem pogovoru z bratom me je spomnilo, da zapišem tale post.

Ko je prišla afera na dan, se je celemu svetu zdelo nadvse ogabno in grozno, kako to, da niso sosedje nič vedeli o tem. Pa sem razmišljala in se pogovarjala, da bi se tudi pri nas lahko dogajalo kaj “podobnega,” pa o tem ne bi sosedje nič vedeli.

Živim v stari stanovanjski hiši, v zgornjem četrtem nadstropju, kjer so poleg našega še tri stanovanja. Dve, poleg našega zasedajo študentje, v enem pa živi gospod srednjih let. Kakor hitro smo se vselili, smo bili deležni kupa pravil, ker pač mladi,, po mnenju nekaterih starejših, razgrajamo, se napijamo in podobno. Tako so na izolirali, nas in gospoda, oz. nas je kar ta gospod sam izoliral z velikimi železnimi vrati, preden se povzvpnemo še po zadnjih desetih stopnicah do stanovanj. Ta vrata so železna, brez oken in jih moramo obvezno zaklepati, kot pravi gospod za ziher 2x. Ostale stanovalce smo popvrašali, kakšna je bila praksa pred nami, a so nam povedali, da so ta vrata vgradili šele pred našo napovedano vselitvijo. Tako niti čistilka ne more do nas, ravno tako ni stopnišče osvetljeno in prezračeno. Seveda smo se pritožili, oz. je gospod našo psihologinjo (študentkih domov), kar sam obvestil o našem kršenju zaklepanja vrat. Prišla je k nam in v bistvu se postavila na njegovo stran, da pač naj zaklepamo vrata in spoštujemo pravila in naj bomo “tiho.”

gospod je očitno obseden z varnostjo, saj ima na vratih mislim da kar tri ključavnice in seveda protivlomna vrata, nameščen pa ima seveda tudi alarm. Kaj se dogaja za njegovimi vrati ne vemo, izgleda sila nedružaben, brez družine in skoraj zmeraj mrkega pogleda. Le občasno se srečamo na dvorišču, stopnišču, velikokrat pa iz njegovega stanovanja slišimo glasno prižgano televizijo.

Osebno problemov z njim še nisem imela, tudi mu nočem delati krivice, je najbrž čisto v redu človek. Postavlja se mi pa vprašanje, kako malo vemo o svojih sosedih, če so tako zastraženi bi lahko marsikaj skrivali, pa tega nihče ne bi nikoli izvedel, ker kakor hitro bi hoteli kaj spremeniti, nas nekdo potegne navdzol. Preprotso se nam več ne da kregati in smo se pač pokorili rednemu zakleplanju vrat in temi na hodniku, sočasno pa tudi s temi vrati blokiramo požarni izhod na streho za druge stanovalce, ki nimajo ključa. a karkoli rečemo bomo spet dobili po glavi…in razumem, da ni težko spregledati dogajanja za vrati le 2metra stran od tebe…

Odpreš dnevni časopis, na prvih strenah zevajo članki o recesiji, izgubi delovnih mest, revščini. Prižgeš televizijo, podobna zgodba, tudi radijske novice niso ravno najbolj spodbudne.

Potem zasledim novico, o miljonov evrov veliki nagradi nekdanjemu predsedniku uprave NLB, vlada ga prosi! naj denar vrne. PA saj se hecate in upajo si povedat, da ga pozivajo naj keš vrne??? Ne razumem kam drvi naša družba. G. Bavčar lahko kratko malo na rob propada spavi celotno primorsko regijo (in še kaj več), saj je z Istrabenzom povezanih veliko drugih podjetij, ki seveda zaposlujejo ljudi, tiste male ljudi, delavce, ki jim 1000 evrov predstavlja preživetje celotne pet članske družine.  Njihova družina bo najverjetneje postala lačna. Morala bo plačati davek pohlepa enega človeka!, ki mu milijarda pač ni dobvolj!!! A kaj naredi država?Ništa, NIENTE,NADA NIČČČ!!! Gospodu bodo morda celo pustili, da ostane ne stolčku, do maja!Pa saj ti se šalijo! Nobene zaporne kazni, nobene zaplembe premoženja, NIŠTA NIENTE NADA!!! Pa kaka odgovornost do državljanov je to, da lahko en tip zakocka pol države, na tisoče služb, družin, življenj, država pa nič!!! Brez pomisleka toleriramo pohlep in napake popralvjami mi, davkoplačevalci. Kdo krije manjkote v Darsu, ostalih slabo vodenih frimah? Davkoplačevalci!!! in potem od nas zahtevajo še, da bomo delali do 65ih let? ČEmu državi plačujemo takšne davke? Zato, da bomo potem uživali pokoj recimo dobrih 7 let? mAh saj ti se šalijo!!! Medtem pa zveza potrošnikov ugotalvja, da so poceni izdelki pač zdravju škodljivi, a kako si naj družina s 500 evri privošči t.i. zdravo hrano,ki je draga kot žafran’ Pač pijejo tisto, z vodo mešano mleko, kruh, ki vsebuje rakotvorne snovi in špagete z več moke in manj jajc.  Zakaj? Zaradi pohlepa nekoga, ki mora hoditi v Armaniju, voziti fancy kvazi jeepe in jesti kaviar in žabje krake.

Naj gredo vsi skupaj lepo v rit!!!

p.s.

Potem pa začnem razmišljati o vedenju Slovencev. Vse to mirno gledamo, a mi, ljudstvo, raja, zaradi katere država obstaja, so politiki tam, ne rečemo nič. Mirno toleriramo miljarde evrov, ki se obračajo v rokah vedno istih ljudi. Kot so mi dejali prof. na faxu, denarja je veliko, le v napačnih rokah! Potrebno bo stopiti na ulice in jasno pokazati,kaj mislimo! Zganiti lene, zavaljene riti, ki bodo na račun recesije najbrž samo še dodatno zaslužili!

Ena,dva tri, poslušajmo uvod zdaj vsi!

The sloveniše bend

and the Nove Jarše man

Who is the real Kekec?